SPOROCILO Poem by Peter Semolič

Enkrat v prihodnosti
bodo na Zemlji prebivali le še kmetje.
Vozili se bodo s konjskimi vpregami
in jedli žito.
Živali se bodo mirno pasle ob belih poteh
ali pa ležale v senci topol
in prežvekovale svoj poldan.

Zvecer bodo vašcani posedli okoli
belolasega umetnika,
ki bo utonil v globoko meditacijo.
iz nepredstavljivih daljav
bo v njihove zavesti pošiljal slike,
lepše od najlepših pesmi.

To ni utopija.
Mladenici bodo imeli bele obleke,
podobne kimonom.
Sedeli bodo na travniku
in jaz, ki bom prihajal iz bližnjega skednja,
še ves dremav od ljubezni,
jim bom pomahal v pozdrav.

Ko bodo umrli,
bodo umrli tišje kot umreta
list ali cvet.