PRAŠIČ Poem by Maarja Kangro

Slišala sem po radiu:
v starih časih je prašič svobodno postopal
okoli hiše in jedel človeški drek.
Redil se je, razmnoževal.
Človek je potem prašiča ubil in ga pojedel.
Po večerji je odšel v goščavo
nekje zadaj za hišo.
Prašički so prepoznali ta vonj,
šli so v goščavo in jedli.
In tako je to bilo.

Potem se je izkazalo, da je zgodovina spirala.
Vrnimo se na začetek:
prašič je tako prevzel
mnoge fine lastnosti
in bolj sofisticirane vrednote.