Maarja Kangro

In a small bookstore
under the roof of a shopping mall,
looking for a gift,
I resorted to the silly habit
...

So, as a child, you say?
You jumped,
and the pile of Eternit cracked?
Blue sneakers, white chrysotile.
...

‘again' is a big word.
slowly and quickly
again

again men rejoice on the radio
...

In the hot garden of the Peggy
Guggenheim Museum in Venice
stands a sculpture by Anish Kapoor,
a dark grey granite block.
...

A small plane rises
to the optimal altitude,
the stewardess brings coffee.
A faint crack is heard
...

I'll go to the other hall
only for drinks, of course.
Oh, isn't that -! Oh, hello.
I observe his eyes, his neck,
...

On the manor house clad in scaffolding,
a flag is waving like a rag.
A national flag. Torn and shabby,
it doesn't care which nation it belongs to.
...

In Pláka, around the Acropolis,
not to mention elsewhere,
multitudes stroll and sleep.
Big dogs. Gentle, polite.
...

Väikeses raamatupoes
supermarketi katuse all
kinki otsides
tuli tagasi loll komme kiskuda
hammastega küünte ümbert nahka.
Võtsin kätte ungari luule antoloogia
ja rebisin parema pöidla verele.
Poleks nii ohtrat sadu arvanud,
aga Sandor Weöresi pildile
jäi jäme punane jälg.
Kohkusin, panin raamatu käest
ja võtsin kiiresti teise. Mihhail Lotmani
'Pistriku talvekarje'. Brodsky tekstile
jätsin tänutäheks laia läraka.
Mõned raamatud olid mul olemas,
näiteks Bourdieu ja Geertz,
ja Huizinga Akadeemias ja Sartre
vanas Loomingu Raamatukogus.
Aga kõigile neile tahtsin ma jätta mälestust.
Must, valge ja punane. Punane, valge ja must.
Nagu mõne Aasia riigi lipp.
Siis mõtlesin, miks mitte märgistada ka jutukaid,
sest verd mul jätkus ja kade ma polnud.
Hingestatud, verised näod.
Ühel hetkel näis, et müüja nohiseb.
Mulle meenus kingitus,
ja nii ma lahkusin,
oma vere eest tasu nõudmata.
Selle vähese vere valasin ma kultuuri eest.
Aga oleksin valanud ehk rohkem,
kui oleks palutud.
...

In a small bookstore
under the roof of a shopping mall,
looking for a gift,
I resorted to the silly habit
of tearing off the cuticles
around my fingernails with my teeth.
When I took down an anthology
of Hungarian poetry from the shelf
my right thumb started bleeding.
I didn't expect such a heavy flow:
over the photo of Sandor Weöres
a rich red mark was left.
Startled, I put the book back
and quickly took down another. A Hawk's Winter Cry
by Mikhail Lotman. On a volume by Joseph Brodsky
I left a grateful plump stain.
I had some books at home:
Bourdieu, Geertz, Huizinga.
But I wanted to leave a souvenir on each of them.
Black, white and red. Red, white and black.
Like the flags of some Asian countries.
Then I thought, why not mark the romances,
crime stories, fantasy fiction, too? I had
plenty of blood to give and didn't feel stingy.
All those intense faces with blood on them.
At one point the saleswoman seemed to mumble.
I remembered I still had to buy a gift,
and I left without asking for any recompense for my blood.
This is the bit of blood I've shed for culture.
Perhaps I would have shed more, though, if I had been asked.
...

In una piccola libreria
di un centro commerciale
cercando un regalo
è tornato il vecchio vizio
di strappare con i denti le cuticole intorno alle unghie.
Ho preso l'antologia della poesia ungherese,
mentre il sangue cominciava ad uscirmi dal pollice destro.
Non aspettavo una tal pioggia,
ma sulla foto di Sandor Weöres
ho lasciato una grossa macchia rossa.
Spaventato/a, ho rimesso a posto il libro,
ne ho preso un altro. 'Il grido invernale del falco'
di Mikhail Lotman. Sul testo di Brodsky
ho lasciato una pozzanghera di gratitudine.
Avevo già a casa alcuni libri:
Bourdieu e Geertz,
Huizinga e Sartre.
Ma volevo lasciare a tutti un souvenir.
Nero, bianco e rosso. Rosso, bianco e nero.
Come una bandiera di qualche stato dell'Asia.
Poi ho pensato: perché non marcare anche i romanzi rosa?
Avevo tanto sangue e non sono avara.
Facce ispirate e sanguigne.
Ad un certo punto la commessa ha iniziato a tossire.
Mi sono ricordata/o del regalo
e sono uscita/o,
non chiedendo compenso per il sangue.
Poco sangue versato per la cultura.
Magari però ne avrei versato di più,
se me l'avessero chiesto.
...

Plákas, Akropoli ümbruses,
muudest kantidest rääkimata,
longib ja magab neid ohtrasti.
Suured, malbed, viisakad koerad.

Koolilapse õhinaga
tõlgime tuttavat sügavat keelt,
mina teen koertest pilti:
kollastest, valgetest, mustadest.

„Mitte ühtegi pisikest pole."
Sa lööd särama justkui teadlane:
„Väikesed on kõik juba surnud!"
Sinised silmad on elevil.

Mandel oli kunagi mürgine,
hernes imetillukene,
inimene väike verejanuline kränn!
Või kuidas?

Oleme oma eellastest suuremad.
Ja me kaks - iseäranis viisakad.
„Miskit melanhoolset
on neis ellujäänud penides."

„Kenad koerad sõid teised ära?"
Istume ja sööme õhtust
küünikute mälestuseks (ikka nende õigete)
ja viisakate koerte terviseks.
...

In Pláka, around the Acropolis,
not to mention elsewhere,
multitudes stroll and sleep.
Big dogs. Gentle, polite.

With the enthusiasm of puppies
we translate the deep language,
I take pictures of the dogs:
yellow, white, grey, black.

„There is not a single small one."
You glow like a scientist:
„All the small ones died!"
Your blue eyes are bright with excitement.

The almond was once poisonous,
all peas tiny as grains of salt,
and man a bloodthirsty midget!
Or what?

We are bigger than our ancestors,
the two of us love courtesy.
„There is some kind of melancholy
in these surviving dogs."

„The nice ones ate the others?"
We sit and eat our dinner
in memory of the cynics - the right ones -
and to the health of polite dogs.
...

A Pláka, nei dintorni dell'Acropoli,
per non dire di altri posti,
ne girellano e dormono moltissimi.
Cani: grossi, gentili, cortesi.

Con l'entusiasmo degli scolari
traduciamo la lingua nota e profonda,
e faccio foto dei cani:
gialli, bianchi e neri.

"Non c'è nemmeno uno piccolo."
Ti accendi e brilli come uno scienziato:
"Tutti i piccoli sono già morti!"
E ti scintillano gli occhi azzurri.

Un tempo la mandorla era velenosa,
il pisello piccolino,
l'uomo un nano sanguinario!
O forse no?

Siamo più grandi degli antenati.
Ed estremamente gentili.
"C'è qualcosa di malinconico
in quei cani sopravvissuti."

"I cani gentili hanno mangiato gli altri?"
Ceniamo alla memoria
dei cinici (quelli veri)
e beviamo alla salute dei cani cortesi.
...

V Plaki, v okolici Akropole,
da ne govorimo o drugih krajih,
trop pohajkuje in spi:
veliki, nežni, krotki psi.

Z navdušenjem kužkov
prevajamo najgloblji jezik.
Fotografiram pse:
rumene, bele, črne.

»Niti en ni majhen.«
Razvnameš se kot znanstvenik:
»Vse majhne so pobili!«
Modre oči ti razburjeno sijejo.

Nekoč so bili mandlji strupeni,
majhni grahki kot zrnca soli
in ljudje krvoločni pritlikavci.
Ali kaj?

Večji smo od naših prednikov.
In midva ljubiva spoštljivost.
»Nekam melanholični so ti psi,
ki so preživeli.«

»So ta prijazni požrli druge?«
Sediva in večerjava
na čast (pravih) kinikov
in zdravja krotkih psov.
...

Plákoj, palei Akropolį,
nekalbant apie kitas vietas,
jų aibė šmirinėja, miega.
Dideli, švelnūs, mandagūs šunys.

Su mokinukų įkarščiu
verčiame žinomą senąją kalbą,
aš paveiksluoju šunelius:
baltus, geltonus, juodus.

„Nėra nė vieno mažo."
Tu džiūgauji lyg mokslininkas:
„Mažieji jau išmirę!"
Mėlynos akys švyti.

Kadais migdolai buvo nuodas,
žirniai - mažutėlaičiai,
o žmonės - kraujo trokštantys nykštukai!
Argi ne taip?

Mes didesni už savo protėvius.
Ir mudu du - tokie mandagūs.
„Kažkokia melancholija
slypi išlikusiuose šunyse."

„Mieli šuniukai sušveitė kitus?"
Mes atsisėdam valgyt vakarienės
cinikams atminti (tiems tikriesiems)
ir į sveikatą mandagių šunų.
...

Raadiost kuulsin:
siga käinud muiste maja ümber
ja söönud inimese sitta.
Kosunud sellest, saanud lapsed.
Inimene löönud sea maha ja söönud ära.
Pärast sööki läinud jälle
kuhugi tare lähistele võssa.
Sea lapsed tundnud lõhna,
läinud võssa sööma.
Ja nii edasi.

Siis tulnud välja, et ajalugu on spiraal.
Juurte juurde naastes
võtnud siga kaasa
hulga peenemaid riistu
ja artikuleeritumaid hoiakuid.
...

L'ho sentito alla radio:
una volta il maiale gironzolava
intorno alla casa dell'uomo,
mangiando la sua merda.
Ingrassò, fece figli.
L'uomo lo ammazzò e lo mangiò.
Dopo il pasto andò di nuovo
tra i cespugli dietro la casa.
I figli del maiale sentirono l'odore,
andarono a mangiare.
E cosi' via.

La storia si rivelò una spirale.
Tornando alle radici
il maiale si è munito
di strumenti più complessi
e di atteggiamenti
più articolati.
...

Радио сообщает:
свинья разгуливала вокруг дома
и ела кал человека.
Так и выросла, завела детей.
Человек убил свинью и съел ее.
А после обеда вышел из дома
и пошел в кусты.
Поросята учуяли запах
И бегом есть в кусты.
И так далее.

После сказали, что история это спираль.
Возвращаясь к истокам
свинья взяла с собой
множество сложных приборов
и более артикулированных взглядов.
...

Slišala sem po radiu:
v starih časih je prašič svobodno postopal
okoli hiše in jedel človeški drek.
Redil se je, razmnoževal.
Človek je potem prašiča ubil in ga pojedel.
Po večerji je odšel v goščavo
nekje zadaj za hišo.
Prašički so prepoznali ta vonj,
šli so v goščavo in jedli.
In tako je to bilo.

Potem se je izkazalo, da je zgodovina spirala.
Vrnimo se na začetek:
prašič je tako prevzel
mnoge fine lastnosti
in bolj sofisticirane vrednote.
...