BRANJE OCTAVIA PAZA Poem by Peter Semolič

Nocoj plujem po vseh svojih rekah, nošen s tokom
govorice, plujem, ko govorim, govorim, ko plujem . . .

. . . reke, lesketave kot otroški smeh, staccato brzic, hitri
zdrsi prek kaskad, zanosno padanje prek slapov, delci
vode in v vsakem sonce in koncno pena, mehurji zraka, ki me
oblivajo kot velikanski jakuzzi . . .

. . . reka, veliki rjavi bog, me nosi kot spece bruno skozi
visoko poletje, brencanje žuželk, plujem, ko govorim,
govorim, ko plujem, vidim: sinje nebo, oblaki in ribe plavajo
cezenj, raki se skrivajo v krošnjah dreves, v zeleni eksploziji
joie de vivre, jata mladic prhne iz njih kot preplašene prepelice . . .

. . . vidim: pravilni Narcisov obraz, težke kvadre florentinskih
zgradb, loke mostov, prek katerih tecejo verzi o minevanju
(Apollinaire) in verzi pesnitve, ki jo berem . . .

. . . vidim sebe v menjavi letnih casov in svojo ljubezen,
žalostno kot vrba, ki se sklanja nadme, ki sem reka, ki plujem
skozi zimo, skozi mesto de la Tour Unique du Grand Gibet et
de la Roue . . .

. . . reka sem, odsotno sprejmem nesrecnega ljubimca,
vélikega pesnika in nisem žalosten, ko se obarvam s krvjo, in
nisem vesel, ko se topijo ledeniki, ko se dvigam v nebo, ne.
prizadeneta me niti jez niti nasip . . .

. . . reka, temno božanstvo onkraj prepletajocega se
barjanskega zelenja, brezcutno blatno božanstvo, moja usta te
imenujejo Amazonka, ti recejo Nil, Misisipi, moje oci
postavljajo ob tebi skrivnostna mesta (Eldorado), jaz
te delam za Okinavo . . .

. . . mladenica, lepa kot Hijacint, drgetajoca v rosnem jutru,
zreta vate, izgubljena v sebi, zreta vate, lepa kot Hijacint,
a ti se niti ne ozreš nanju . . .

Nocoj plujem po vseh svojih rekah, zvezde, zvezde
globoko pod mano, nocoj plujem po sebi, plujem, ko govorim,
govorim, ko plujem, plujem po sebi, razmnoženem v neštete
tokove, potok sem, ob katerem brusim nož, divja deklica se
umije v meni po hitrem ljubljenju na produ, moja ljubezen
sega vame in mi rece Kolpa in mi rece Rokava in mi rece
'hladiš, odstiraš pot' in mi rece, ti si led, led, led . . .

. . . govorim in govorjen sem, plujem in plut sem, resnicen
sem in privid sem, voda sem, ki me obliva, plavalec sem, ki
ostro reže enakomerni tok, pocasni hod reke proti morju,
morje sem, ki je reka vseh rek, nebo sem, ki je morje morja . . .

Ljubljana, poletje 1998:
Na vrtu predmestne krcme berem Octavia Paza, sivi caplji se
kot dobra zmaja spreletavata v prosojnem veceru . . .

. . . enakomerni hrum Ljubljanice ob zapornicah, svetlobno
telo reke, veliko sonce ugaša v njej . . .

. . . poberem za otroško pest velik kamen izpod nog in ga
vržem prek ograje v vodo . . .

. . . ne beri me kot zgodbo, beri me kot koncentricne kroge
na vodi . . .