VECERNI KLEPET Poem by Peter Semolič

Vcasih, ko mi je dolgcas,
se pogovarjam z Bogom.
Pregledujeva vzorce v linoleju,
njihovo ritmicno ponavljanje
na kuhinjskih tleh.

Iz teh lis, recem,
lahko razbereš medveda,
iz teh macko,
in ce odmisliš klobuk
pri tem smešnem možaku,
dobiš levjo glavo.

Okorno ponavlja za mano:
Medved, macka . . .
Vedno znova zacuden,
ko enak lik najde ob kredenci
ali pod oknom.

Vidiš to crto,
ki prepolavlja pod?
Koliko neskladnosti vnaša v podobe.
Tu bi lahko bil bizon,
a se je izcimil le pohabljen
konjski hrbet.

Bizon, konjski hrbet . . .
Crkuje kot otrok ob prvem berilu,
zgrožen nad crno razpoko,
ki prepolavlja kuhinjska tla.

Kažem naprej, proti vratom na hodnik,
kjer se pricnejo predeli pošasti,
fantasticnih bitij brez glav,
grozljivih spak brez teles.
Pocasi ga izrivam ven,
ker je že pozno in bi rad spal.

A ko ponoci vstanem,
da bi popil kozarec vode,
še vedno stoji na pragu,
zazrt v tenko raz,
ki tece od zida proti oknu,
kot nekdo,
ki se je izgubil v tujem mestu
in ne zna jezika,
da bi vprašal za pot.